Umreti za gledanost

Zlata leta so vedno že mimo

Leta 1976, ko je bil film Televizijska mreža posnet, interneta še niso izumili, v Beli hiši je živel Gerald Ford, ki je na predsedniškem mestu zamenjal odstopljenega Richarda Nixona, najbolj gledani televizijski seriji pa sta bili Srečni dnevi, nostalgična situacijska komedija, ki se odvija v petdesetih letih prejšnjega stoletja in v kateri je glavno vlogo igral Ron Howard, Henry Winkler pa je upodobil legendarnega Fonza, ter M. A. S. H., vojna dramedija o korejski vojni (1950–1953). Nenavadna nostalgija po petdesetih letih prejšnjega stoletja preganja tudi junake Televizijske mreže. Voditelj Howard Beale in vodja informativnega programa Max Schumacher se na začetku filma napijeta in spominjata petdesetih let prejšnjega stoletja, začetkov ameriške televizije. Beale omeni slavnega novinarja Eda Murrowa, sicer glavnega junaka filma Lahko noč in srečno iz leta 2005, v katerem je prikazan spor med novinarji in senatorjem Josephom McCarthyjem, ki je takrat izvajal razvpiti lov na čarovnice oziroma na komuniste.

Leta 1976 je lov na čarovnice že uspešno končan; komunizem je demoniziran in odrinjen na rob, njegove pojavne oblike pa so večinoma označene za terorizem. Državni sovražniki so sicer še vedno Rusi, a veliko večja »grožnja« je Savdska Arabija, ki svoje trgovanje z nafto izkorišča v politične namene. Novi Hollywood je na vrhuncu, z njim pa tudi protikultura, ki slavi upor proti sistemu in državi, posameznika, individualizem in svobodo. Z današnjega vidika je televizija tistega časa šele na začetkih, od oddaje Ameriška družina, ki jo številni označujejo za prvi resničnostni šov (in po kateri je nastal film Cinema Verite, 2011), je ob premieri filma minilo le nekaj let, a kljub temu eden od likov, direktor medijske mreže Arthur Jensen, izjavi, da je televizija že passé, samo strojna oprema za sporočilo. Izrek Marshalla McLuhana, da je medij tudi sporočilo, je po njegovem mnenju zastarel, nekaj, kar je ostalo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Ne preseneča, da so film večkrat označili za preroškega, ne samo zaradi pogledov na delovanje televizije in medijev, temveč tudi zaradi natančne analize sveta, ki ga v polni meri živimo še danes. Sveta, v katerem so vlogo držav prevzela podjetja in njihov boj za dobiček, sveta, v katerem so družbena gibanja uporabljena za prodajo mobilnih paketov in gaziranih pijač, sveta, v katerem vojno spremljamo (tudi) prek aplikacije, znane po viralnih plesnih koreografijah, in sveta, v katerem je vse bolj ali manj sprejemljivo, dokler prinaša dobiček. Najbolj znana izjava iz filma »Besen sem ko hudič in ne grem se več« ni postala samo naslov oddaje, znanstvenih člankov in knjig, temveč je napovedala tudi recept za pridobivanje (kratkotrajne) pozornosti množic: izražanje populistične jeze. A podobno kot se Bealov šov z izbruhi jeze in napovedovanjem konca sveta hitro izpoje, se razmeroma hitro izpojejo tudi še tako kreativno izrabljeni izbruhi jeze – »naravni red stvari«, kot bi rekel Jensen, pa melje naprej.

Pozabavljanje novic in terorizma

Televizijska mreža je film moralističnih nagovorov, kar so mu ob izidu očitali nekateri filmski kritiki – glavni liki naj bi si bolj ali manj samo izmenjavali priložnosti za kričanje pridig o stanju stvari; Bealov poziv k vpitju skozi okna, ki na koncu ne spremeni ničesar, še zdaleč ni edini. Za Diano (Faye Dunaway), nekakšno pionirko komodifikacije revolucije, saj iz terorističnih skupin, ki snemajo svoje napade, skuša ustvariti uspešne televizijske nadaljevanke, se zdi, kot da artikulira razmišljanje večine novodobnih urednikov in urednic. Je tista, ki razume, da je za boljšo gledanost informativni program, ki tradicionalno prinaša finančno izgubo, treba spojiti z zabavnimi vsebinami in iz njih narediti spektakel. Kot pove sama, je ideje in politika ne zanimajo, zanima jo gledanost, torej dobiček, edini trenutki, ko se zdi resnično srečna, pa so, ko pred polno dvorano televizijskih mogotcev kriči, da ima najbolj gledan program na televiziji – med spolnimi odnosi pa sicer raje govori o službi. Teroristične skupine in podzemne politične stranke postanejo glavni akterji njenih oddaj, ki kmalu podležejo tržni logiki in svoje delovanje začnejo prilagajati zahtevam televizije.

Lee Hall, avtor gledališke priredbe, se v predgovoru sicer distancira od šal na račun terorizma, saj naj danes to ne bi bilo več primerno, sploh pa ne smešno, a glorifikacija posameznih teroristov še zdaleč ni ostala v letu 1976. Dovolj se je spomniti samo bombnega napada na bostonskem maratonu leta 2013, ko smo lahko v živo spremljali lov na brata Carnajev, mlajši od njiju, Džohar, pa se je pozneje pojavil na naslovnici revije The RollingStone – v zvezdniški pozi, ki je še najbolj spominjala na pozo članov fantovskih skupin. Podobno slavo je doživelo kar nekaj strelcev v ameriških šolah. Sorodna fetišizacija nasilja se dogaja tudi med vojno v Ukrajini, ko je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski – nekdanji komik in igralec, ki je v humoristični seriji igral predsednika – postal objekt spletnih videov, v katerih mladina omedleva od njegove spolne privlačnosti, pred začetkom vojne pa je bil podobnih nagovorov deležen tudi Vladimir Putin, ki je dobil vzdevek, čeprav pogosto uporabljen ironično, Vlady Daddy.

V filmski Televizijski mreži so sicer bolj kot politiki na tapeti vodje terorističnih skupin, a prilagajanje zahtevam medijev in posredno trga, je danes v politiki nekaj vsakdanjega. Za boljše ratinge se borijo tako uredniki in urednice kot politiki in političarke. Poročanje o politiki se osredotoča na dogodke, ki jih je mogoče zapakirati v prebavljive enote, v ospredju vsakega od njih pa je namesto ideje praviloma oseba – politik ali političarka. Ti večinoma delujejo in so predstavljeni po načelu zvezdnikov in zvezdnic popularne kulture. Bolj kot to, katere politične ideje zastopajo, nas zanima, ali so nam simpatični, morda celo privlačni, kaj počnejo v prostem času in kako bi se opisali, če bi se opisali kot jed. Profil urednice, kakršna je Diana, ni samo preživel, temveč je postal standard, tako kot je standardno postalo prilagajanje politike medijem in medijev trgu.

Smrt kot poslovna poteza

Ideal novinarstva stare šole, kakršnega predstavljata Beale in Schumacher, sicer še vedno obstaja, a dovolj zgovorno je, da se eden od njiju želi ubiti v živem prenosu pred kamero, drugi pa preživlja zunajzakonsko zimsko romanco s sodelavko Diano, novinarko tistega profila, ki ubija njegove ideale. Bealova želja po smrti in na koncu smrt sama sta metaforični, a težko se je izogniti dejstvu, da je film Televizijska mreža v kinodvorane prišel le dve leti po tem, ko je sicer omejena ameriška javnost na televiziji lahko prvič v živo videla samomor. Novinarka Christine Chubbuck se je namreč 15. julija 1974 med živim prenosom ustrelila pred televizijskimi kamerami; sicer na lokalni televiziji z razmeroma majhno gledanostjo, kar pomeni, da je njen samomor v živo videlo bolj malo ljudi, a posnetek njene smrti je v predinternetni dobi postal eden od najbolj kontroverznih in najbolj iskanih video posnetkov, podoben status pa ima še danes. Leta 2016 sta o samomoru Christine Chubbuck nastala dva filma, Christine, v katerem je novinarko upodobila igralka Rebecca Hall, ter Kate Plays Christine, v katerem se igralka Kate Lyn Sheil pripravlja na vlogo Christine v fiktivnem filmu o novinarkinem življenju.

Čeprav tako film kot zapisi o Christine Chubbuck poudarjajo, da je novinarka trpela za depresijo in rakom, pa so neintimni razlogi za samomor oziroma grožnjo s samomorom pred kamerami pri Christine Chubbuck in Howardu Bealu podobni. Oba je vodstvo označilo kot »slaba za gledanost«, Chubbuck se v filmu bori za priložnost, da bi pokrivala kompleksne družbene in politične teme, a je kot mlada ženska obsojena na banalne zgodbe o življenjskem slogu, ki so »boljše za gledanost«. Starejši Beale po drugi strani izgublja gledanost, ker kot voditelj starega kova vsega vajenemu občinstvu ne more več ponuditi nič novega. Motiv za samomor je tako pri obeh intimen, a odločitev, da se bosta ubila pred kamerami, je predvsem komentar televizijske uredniške politike: dovolj dober je samo spektakel, pa tudi če je zanj treba dati življenje.

Televizijski prenosi samomorov in terorističnih napadov so najbolj ekscesni primeri tega, kako daleč je določen medij pripravljen iti za veliko gledanost in s tem več oglaševalskih sredstev. Družbeni mediji, še posebej Twitter in Facebook, svojo čustveno arhitekturo prilagajajo temu, da spodbujajo rednejšo in bolj dejavno uporabo, kar pomeni, da podžigajo ogorčenje in jezo, saj to najbolj vpliva na nadaljnje deljenje vsebin in preživljanje časa na omrežju. Bolj kot všečkanje, bolj kot izražanje podpore. A družbena omrežja so že od začetka zasnovana kot zasebni prostori, kjer veljajo pravila trga. Pretvarjati se, da družbena omrežja lahko nadomestijo javni prostor, je podobno naivno kot pričakovati, da bo televizija odražala resničnost – verjetneje je, da jo bo preoblikovala ali, kot je na javni TV Slovenija v oddaji Intervju s Ksenijo Horvat nedavno dejal Mladen Dolar, da jo bo pohrustala.

Medtem ko se te dni soočamo z dejstvom, da je javna televizija spet postala žrtev avtokratske oblasti, morda velja spomniti, da je velik del javne televizije že zdavnaj postal žrtev tržne logike in pritiska gledanosti oziroma ratingov. Tistih številk, ki v Televizijski mreži ubijejo Howarda Beala. Pomembno je dobiti bitko proti poseganju oblasti v javno televizijo, a na dolgi rok bo še pomembneje dobiti – ali pa vsaj začeti – vojno proti vdiranju tržne logike v javno televizijo in vse pore našega življenja. Biti »besen ko hudič« ne bo dovolj.

Deja Crnović