Izredna sezona
2021/2022 — 66. sezona

Poljska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča

27. 3. 2022

V znak strinjanja ...

Poljska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča, 27. marcu 2022

To je poslanica za čas vojne, ki je zdaj, in čas miru, ki bo prišel.
Poslanica za gledališče, ki ga poznamo, in gledališče, ki ga bomo še ustvarili.
Poslanica za svet, ki ga moramo spremeniti, da bi ga rešili.  
Poslanica za življenje.
Ko danes pomislimo: »gledališče«, se nam pred očmi najprej izriše podoba Doneškega akademskega regionalnega dramskega gledališča v Mariupolju, ki so ga uničile rakete, z ogromnim napisom ДЕТИ (otroci) pred stavbo. Podoba gledališča-zavetja, ki ga surovost Putinove vojne ni zaobšla. Potem zagledamo podobe odra in avditorija Dramskega gledališča Marie Zankovetske v Lvovu, spremenjenega v zavetišče za begunce. In potlej so tu podobe iz poljskih gledališč, v katerih zdaj živijo ljudje, ki so ubežali nasilju, in kjer poteka intenzivna dejavnost za resnično pomoč Ukrajini. Organizirajo zbiranje prispevkov, prevoze, pouk za otroke, pravno in psihološko pomoč, delovna mesta in nastanitve. Ko danes pomislimo: »gledališče«, vidimo tudi igralce, ki na poklon pridejo z ukrajinsko zastavo in nam tako omogočijo, da skupaj izrazimo solidarnost, jezo in bolečino. Vidimo, kako se po vsej Poljski v dvoranah zbirajo ljudje, ki se nam vsak večer pridružijo pri zbiranju donacij in se z aplavzom odzivajo na naše izraze solidarnosti z Ukrajinkami in Ukrajinci. Vidimo dostojanstvo, osredotočenost, ganotje. Vidimo, kako intenzivno se pomeni, ki jih sporočamo z odra, preoblikujejo, kako se gledališka izkušnja skupnosti materializira v resničnem srečevanju teles – tukaj in zdaj.
Zaradi vojne smo otipljivo začutili, da je gledališče zbiranje ranljivih teles, ki prepoznavajo medsebojno odvisnost in moč, izhajajočo iz povezanosti med njimi. In ranljivost je tisto, kar zaneti revolucijo. Danes, sredi kar najgloblje krize, v nas raste nezadržna želja po spremembah.  
Vojna je radikalna manifestacija patriarhata. Patriarhat se mora torej končati, da bi se končale vojne, bojevane zoper življenje. To se bo zgodilo, če bomo lahko presegli logiko nadvlade, moči in podrejenosti. Ko se bomo osvobodili iz izprijene spirale proizvodnje-porabe-izkoriščanja, ko bomo presegli logiko produktivnosti in tekmovalnosti, presegli kapitalistično-imperialistične fantazije o brezmejni rasti, zavojevanju in nasilju. Vojne bo konec, ko bo načelo naših družb postalo skupno delovanje za življenje na Zemlji.
Prav v gledališču si lahko zamislimo svetove, ki jih v družbeni resničnosti še ne moremo izoblikovati. Prav tu lahko načrtujemo utelešene utopije – dokler to počnemo skupaj. Sodelovanje je vodilo gledališča, in danes je pomen skupnega delovanja še zlasti očiten.
Poljsko gledališče je spontano postalo del novega modela samoorganizacije – od spodaj navzgor zrasle mreže skrbno udejanjane soodvisnosti. Nov način za sprejemanje razseljenih, nova oblika dobrososedskih odnosov. Postalo je del velike delavnice za veščino skupnega bivanja, ki mora vključevati tudi vse begunce – tiste z naših železniških postaj in one iz naših gozdov. Vprašanja o obliki gledaliških ustanov, o njihovi demokratizaciji, opolnomočenju in socializaciji tako postajajo še toliko bolj žgoča. Vojna prej obstoječih težav ne izniči, temveč jih le še poveča in povzroči nove.  
Gledališče kot ustanova in zamišljena skupnost mora postati povsem odprto za množice: jezikov, potreb, kultur, teles, želja. Biti moramo dovolj pogumni in o tem razmišljati v novih kategorijah. Gledališče v času velikega premika ljudstev in žanrov je postnacionalno, je živ in neposreden laboratorij jezika za družbo prihodnosti, za prihajajočo skupnost. Je tudi gledališče novih obredov. Žalovanja in slavja, jeze in radosti. Praznovanja življenja.
Gledališče potrebujemo kot zavetje, kot dom za nas in za tiste, ki se bodo vselili skupaj z nami.
Zavetje za domišljijo, ki prinaša alternativo in ustvarja nove jezike.  
Zavetje za vrednote.
Zavetje za človeška in druga bitja – ko hočejo biti skupaj, zraven, blizu, telo ob telesu, dih ob dihu, intimna si, čeprav tuja, tu in zdaj – skupaj.
Zavetje, ki je globoko pod površjem, pod zemljo, iz katere izhaja življenje; zavetje, v katerem lahko slišimo njen utrip.
Zavetje, to je kraj, kjer ljudje lahko delijo dobrine in čustva.
Zavetje za humor, ki ga ne smemo izgubiti, saj bi to pomenilo, da smo začeli verjeti v smrt.
Gledališče v Mariupolju je uničeno. Znova ga moramo zgraditi. Preden se to zgodi, pokažimo Putinu in tistim, ki sledijo njegovim ukazom, da svet vidi vse njihove zločine in jim bo za vsakega sodil. Pošljimo sporočilo ruski družbi, ki mora pripoznati resnico in se zoperstaviti nasilju svoje države.  
Zapišimo besedo ДЕТИ pred vsako gledališče na Poljskem in na svetu.
Naj prek vsega sveta odmeva klic ДЕТИ, ДЕТИ, ДЕТИ …  
Naj zločinec sliši in razume, da je prizadel vse nas.
Naj Ukrajina sliši in razume, da smo vsi z njo.
Naj svet sliši in začne ustvarjati novo prihodnost.

Dramatyczny Kolektyw (Dramski kolektiv):
Agata Adamiecka, Małgorzata Błasińska, Jagoda Dutkiewicz, Monika Dziekan, Dorota Kowalkowska, Monika Strzępka

Iz angleščine prevedla Tina Malič