Svetovna in slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča

Dragi prijatelji,

ker je svet vsako uro, vsako minuto povsem zaverovan v dotok novic, naj nas – ustvarjalce – povabim, da se odpremo svoji lastni resničnosti in svojemu pogledu na ta prelomni čas, prelomne spremembe, prelomno zavedanje, prelomne refleksije in prelomne vizije. Živimo v prelomnem obdobju človeške zgodovine, v času globokih in silnih sprememb, ki jih doživljamo v odnosu ljudi do samih sebe, drug do drugega in do neživih svetov in jih skoraj ne moremo doumeti, artikulirati, govoriti o njih ali jih izraziti.
Ne živimo v štiriindvajseturnem ciklu novic, živimo na robu časa. Časopisi in drugi mediji so povsem neopremljeni in nezmožni, da bi se spopadli s tem, kar doživljamo.
Kateri jezik, kateri gibi in katere podobe nam bodo pomagali razumeti globoke premike in prelome, ki jih izkušamo? In kako naj vsebino naših trenutnih življenj sporočamo ne kot novico, ampak kot izkušnjo?  
Gledališče je umetniška oblika človeške izkušnje.
Kako naj v svetu, ki ga preplavljajo obsežne medijske kampanje, simulirane izkušnje in grozljive napovedi, sežemo prek neskončnega ponavljanja številk in izkusimo svetost in neskončnost enega samega življenja, enega samega ekosistema, prijateljstva ali svetlobe na neznanem nebu? Dve leti covida-19 sta ljudem zameglili čute, jim zožili življenja, potrgali vezi in nas postavili na čudno točko nič človeškega bivanja.  
Katero seme je treba znova sejati v teh letih in katere so invazivne vrste, ki so se razrasle in jih je treba v celoti in dokončno odstraniti? Toliko ljudi je na robu. Toliko je izbruhov nasilja, neracionalnih ali nepričakovanih. Številni uveljavljeni sistemi so se pokazali kot strukture nepretrgane krutosti.
Kje so naši obredi spominjanja? Česa se moramo spominjati? S pomočjo katerih obredov bomo lahko končno premislili o poti, po kateri še nismo stopali, in se podali nanjo?
Gledališče epske vizije, smotra, ozdravitve, okrevanja in skrbi za druge potrebuje nove rituale. Ne potrebujemo zabave, potrebujemo druženje. Prostore si moramo deliti, skupne prostore moramo negovati. Zaščititi moramo prostore, ki omogočajo pozorno poslušanje in enakost.
Gledališče ustvarja prostor enakosti med ljudmi, bogovi, rastlinami, živalmi, dežnimi kapljami, solzami in oživitvijo. Prostor enakosti in pozornega poslušanja razsvetljuje skrita lepota, živ ostaja v tesni interakciji nevarnosti, umirjenosti, modrosti, dejanj in potrpežljivosti.  
V Sutri cvetlične girlande Buda našteje deset oblik velike potrpežljivosti v človeškem življenju. Ena od najmočnejših je potrpežljivost, da vse dojemamo kot privid. Gledališče je tosvetno življenje vedno uprizarjalo kot privid in nam z osvobajajočo jasnostjo in močjo omogočalo, da vidimo mimo človeških iluzij, zablod, slepote in zanikanja.
Tako prepričani smo o tem, kar gledamo, in o načinu, kako gledamo, da nismo zmožni videti in čutiti alternativnih resničnosti, novih možnosti, drugačnih pristopov, nevidnih razmerij in brezčasnih povezav.  
Zdaj je čas, da si temeljito prenovimo misli, čute in domišljijo, da osvežimo naše preteklosti in prihodnosti. To ni naloga za posameznike, ki delujejo sami. To je delo, ki ga moramo opraviti skupaj. In gledališče nas vabi, da to naredimo skupaj.
Globoko sem vam hvaležen za vaše delo. 

Peter Sellars, gledališki in operni režiser, festivalski direktor 

Prevod: Barbara Skubic

***

Slovenska poslanica

Kako naj začnem? Kako naj sploh pišem o gledališču? Kako naj delček vsega zajamem v nekaj besedah?
Iščem najboljšo strategijo. Najbolj točen format. Ali je to dialog? Morda izmišljen, in sicer neposredno s teatrom. Ali pa bi mu napisala pismo – najbolj ljubeče in hkrati polno jeze. Mogoče bi sestavila seznam vsega, kar je gledališče. Moj prvi neskončni seznam o gledališču z elegantno poanto na koncu. Morda bi pa vseeno morala k zadevi pristopiti akademsko –  dodati definicijo ali dve, morda kakšno utemeljitev. Filozofski esej?
Moram izbrati med vsemi podobami gledališča, nekaterih sploh še ne poznam.
Naj torej o gledališču mislim skozi vprašanja? In spet mi zmanjka besed ali pa jih je preveč in se razletijo na tisoč strani. In kljub temu hočem, da bi bil to sestavek s preštetimi besedami, ki bi navdihnil in nam dal misliti. Konkreten, da bi si besede in misli živo predstavljali in te besede bi bile tehtne in iskrene; predvsem iskrene. Besede in misli, ki bi bile dogodek.
Kje torej začeti?
Pri igralki na svobodi pod narekovaji?
Pri igralki k. g. – kobajagi?
Svobode pri gostu je pač vse manj.
»Svakog gosta tri dana dosta.«
Naj torej pišem o pomanjkanju? O pomankanju prostora, časa, sredstev, vlog in tekstov? O tem, da potrebujemo tudi prostor za eksperimente in napake? Ali niso napake del učenja in rasti?
Ali naj pišem o odtegovanju, zategovanju, zapiranju, pokrivanju, zamejevanju, prekinitvah, odpovedih, o rezih in o »metru in pol«, o zaščitnih rokavicah, o vizirjih … O tem, da se je gledališče še pred kakšnim letom predvajalo?
A naj pišem o tem, ko mislim na gledališče danes? Mogoče bi se pa spodobilo govoriti bolj premišljeno … Svobodno, vendar premišljeno, pa hkrati ne preračunljivo, ker ni recepta in pravzaprav ni metode.
Tako kot se mi izmika ta sestavek, ta dan in človek v ljudeh, tako se mi izmika tudi gledališče. Na tem mestu bi lahko poslušali zgodbo o tisočletnem iskanju gledališča, pa je predolga.
Izmika se nam torej 27. marec 2022. Ampak ni ga še konec. Besed je še na pretek in še več, ampak dovolj z besedami … Hitro, rajši akcija, da bo prostor še za en trenutek svobode. Ponovno se izumi in v zameno dobiš čudež! Dogodek na novo izumljenega trenutka svobode za vse nas.
Za trenutek stopimo v ptičjo perspektivo, ta ima vedno svoj čar in svojo moč. In jaz se odmaknem in se končno lahko začnem igrati …
»Večer je, visimo nekje nad mestom, čez kakšno uro ali dve se bodo prižgale ulične svetilke, promet na obvoznici se je končno umiril, vidimo ljudi, ki so prišli domov, morda zagledamo tudi sami sebe. Za minuto ali dve se usedejo, pojedo, hiter tuš, preobleka. Morda kdo ostane v mestu in se dobi na poznem kosilu in pijači ter gleda na uro, da se ne bo zagovoril in pozabil na čas. Morda je kdo prišel od daleč in ni pogosto tukaj. Pripravljajo se. Kar nekaj od teh, ki jih gledamo, ima skupen cilj. Zberejo se pred gledališči. Sprejmejo jih hostese in hostesniki, oblečeni so v uniforme – čakali so jih. Oder je pomit, rekviziti pregledani, kostumi zlikani, maska pripravljena, vse žlahtno mrgolenje, zbiranje, pripravljanje je potihnilo.«
Tukaj smo. Skupaj. Vzeli smo si čas. Zbrali smo se, ker verjamemo, da se bo zgodil čudež – da se bo zgodilo gledališče. Trenutek tišine. Še čisto malo manjka, vse vodi k trenutku, ko si bomo dali igro.

Nataša Keser, dramska igralka