Odilo Globočnik

Na politično prizorišče je prvič stopil leta 1922 kot opazen pripadnik nacističnega gibanja v Avstriji. Leta 1931 se je tudi formalno včlanil v stranko NSDAP, 1. septembra 1934 pa je bil pod številko 292.776 sprejet v SS. Postal je eden vodilnih avstrijskih nacionalsocialistov in je odigral ključno vlogo pri padcu avstrijske vlade in anšlusu. V priznanje za njegovo prizadevnost ga je Hitler leta 1938 postavil za dunajskega gavlajterja, vendar je Globočnik z arogantnim bahanjem, grožnjami in sumljivimi manipulacijami samega sebe spodkopal in že čez dobrega pol leta je bil prisiljen odstopiti. Himmler (prav on mu je zaradi težav z izgovorjavo njegovega priimka nadel vzdevek Globus) ga je tedaj premestil na Poljsko, kjer je postal voditelj SS in policije za okrožje Lublin. Himmler je tam potreboval človeka, v katerem bi se združevali ideološki fanatizem, neizčrpna energija in domišljija, da bi birokratskim oviram navkljub poiskal ali iznašel sredstva za dosego skrajnih ciljev. Ker je Globočnik vse te lastnosti imel, je bil idealen izvrševalec Himmlerjeve volje na Vzhodu in vzoren zastopnik ciljev SS. Tam je v okviru operacije Reinhard, načrta za sistematičen genocid Judov v Generalni guberniji, vzpostavil vrsto uničevalnih taborišč, v katerih je pomrlo več kot dva milijona ljudi. V svojem končnem poročilu o akciji navaja, da je Judom zgolj v obliki denarja, dragocenih kovin, osebnih predmetov in oblek zaplenil za več kot 180 milijonov rajhsmark premoženja. Iz nekaterih poročil je moč sklepati, da je bil verjetno prav Globočnik tisti, ki je Himmlerju kot sredstvo za izvedbo »končne rešitve« predlagal plinske celice.

Po Mussolinijevem padcu je bil Globočnik premeščen v Trst na položaj višjega voditelja SS in policije za novo vzpostavljeno Operativno cono Jadransko primorje, kjer je med drugim vodil Rižarno, edino uničevalno taborišče na tleh današnje Italije. Čeprav je gojil upe, da bo tudi v Trstu nadaljeval politiko iztrebljanja in naseljevanja v svojem slogu in je s seboj odpeljal del lublinskega osebja iz operacije Reinhard, so bile njegove policijske enote prešibke, položaj vermahta pa premočan in partizansko vojskovanje preveč konkretno, da bi se njegovo tamkajšnje delovanje lahko kosalo z »dosežkom« v Lublinu.

Pred bližajočimi se zavezniškimi enotami se je umaknil na avstrijsko Koroško in se po koncu vojne nekaj tednov skrival v gorah. Enaintridesetega maja 1945 so ga Britanci izsledili in prijeli. Še istega dne je v Paternionu (Špatrjanu) s kapsulo cianida naredil samomor.