Izredna sezona
2021/2022 — 66. sezona
Žiga Divjak in Andreas Malm; foto Mediaspeed

Vprašanje, ki bi nas moralo najbolj težiti

10. 10. 2021

Poletje 2021 je bilo letni čas globalnega pekla.

Lososi v rekah Britanske Kolumbije so se dobesedno cvrli, okoli šeststo ljudi pa je nenadoma izgubilo življenje v vročinskem valu brez primere: znak, da je nastopilo poletje zgodnjega enaindvajsetega stoletja. Sledil je nov niz rekordnih požarov na tihooceanskem severozahodu ZDA, niz, ki ga, ko pišem te vrstice, še ni konec. Od gozdov v Sredozemlju so ostale samo saje. Viralni filmski klip je kazal trajekt, nabito poln ljudi, ki so jih evakuirali z grškega otoka Evia: vse naokrog so strmi bregovi žareli v plamenih. Ognjeni zublji so rohneli po Alžiriji, Tuniziji, Albaniji, Franciji; Turčija se je komaj začela dobro spopadati z vrtoglavo uničujočimi požari, ko so jo že zalile hudourniške poplave, ki so odnašale cele vasi in na severu države povzročile smrt skoraj sto ljudi, podobni prizori pa so se odvijali tudi na zahodu Nemčije, na Kitajskem, v južnem Sudanu, Mjanmaru, v indijski zvezni državi Maharaštra, v ameriški zvezni državi Tennessee. Planet izmenično v ognju in pod vodo. Poleti 2021 so ti dogodki zajeli celo nekatera od najbogatejših območij na svetu.

Pa se še kar nadaljuje. In nadaljuje. V Beli hiši se Joe Biden od avgusta 2021 v tempu, ki ga nismo videli vse od predsedovanja Georgea W. Busha, ukvarja z izdajanjem dovoljenj za črpanje nafte in plina na javnih zemljiščih. Na OPEC pritiska, naj proizvede več nafte. ConocoPhillips ima njegov blagoslov za gradnjo naftovoda na severnih pobočjih Aljaske. Toda ker se permafrost topi, mora družba, da bi objekt sploh obstal na mestu in bi lahko na svetovno tržišče pripeljala še več nafte za gorivo, umetno zamrzovati tla. V sosednji Kanadi si podjetje Enbridge z razstrelivom in buldožerji utira pot prek ozemelj staroselcev, da bi zgradilo naftovod za nafto iz katranskega peska, v Britaniji pa vlada načrtuje odprtje novega naftnega polja, Cambo, pri Shetlandskih otokih in novega podzemnega premogovnika v Cumbrii (da ne omenjamo tretje vzletno-pristajalne steze na Heathrowu). Angela Merkel je znova zavrnila pozive, da bi lignit nehali uporabljati pred letom 2038; vsaj dotlej bodo nemški rudniki rasli in v peči pošiljali še več tega najbolj umazanega fosilnega goriva. Daleč največja zasebna družba s sedežem v Franciji je Total. Trenutno v vzhodni Afriki gradi ogrevani naftovod, ki bo najdaljši na svetu in bo nafto s polj okoli Albertovega jezera dovajal na obalo, od koder jo bodo lahko za gorivo razpošiljali po svetu; Total k temu hujska predsednik Emmanuel Macron, tako v Afriki kot na Arktiki, kjer družba vrta, da bi načrpala še več zemeljskega plina, ki ga bo prodala za čeden dobiček.

Skrajni vremenski pojavi v segrevajočem se svetu so posledica skupne količine izpustov CO2 v ozračje. Več kot jih je, slabše bo; še nekaj let »vsega po starem«, pa bo poletje 2021 v retrospektivi videti prav blago, kot prvi krog brezdanjega pekla.

Pa se še kar nadaljuje. In nadaljuje, in potem gre še kar naprej.

Še celo tako buržoazna ustanova, kot je Mednarodna agencija za energijo, je izjavila, da je edina možnost, da se planet ne bo segrel več kot za 1,5 stopinje, da človeštvo ne zgradi nobenih novih objektov, povezanih s fosilnimi gorivi, več. Niti enega novega naftovoda ali rudnika ali letališča. Ampak seveda vladajoči razredi počnejo ravno nasprotno: hitijo prilivat olja na ogenj. Proizvodnjo fosilnih goriv bi morali, da bi ničlo dosegli tako hitro, kolikor je v človeški moči, zmanjšati vsaj za šest odstotkov na leto; namesto tega v prihodnjih desetletjih načrtujejo povečanje proizvodnje povprečno za dva odstotka na leto. To je dva odstotka več fosilnih goriv, iztrganih iz zemlje, leto za letom; dva odstotka več kot leto prej, potem še dva odstotka več in tako naprej. Pa že zdaj pobočja hribov žarijo v ognju.

Toda prava skrivnost ni norost tega sistema. Ta je znana že nekaj časa (čeprav se njena razsežnost z vsakim letom jasneje kaže). Prava skrivnost je prej naša lastna nedejavnost. Kako dolgo bomo zgolj opazovalci dogajanja, ki se v najboljšem primeru vljudno pritožujejo, pogosteje pa samo molče opazujejo? Bomo pustili, da nas ta sistem vse pobije? Se bomo vdali brez pravega boja? Doslej je že kristalno jasno, da lahko samo večji nemiri od spodaj vladajoče razrede iztrgajo iz njihove kompulzivne navade, da razpihujejo ogenj. Če jih ne bo, se bo to dogajalo do zadnje kaplje goriva. Ljudje, ki jih zanima lastno preživetje in preživetje drugih, bi prav zlahka uničili imetje, ki uničuje Zemljo. Pa vendar se nič od tega ne zgodi. Zakaj? Kdaj se bomo začeli braniti? Zakaj čakamo in se zadržujemo? Po poletju 2021 je to vprašanje, ki bi nas moralo najbolj težiti.


Andreas Malm za gledališki list Vročina


Prevedla Tina Malič