Čas je, da nedotakljivost priznamo nadlegovanim

Monolog iz predstave Male kraje preigrava različne preživetvene strategije, ki se sprožijo ob spolnem nadlegovanju. Fizičnem ali verbalnem. Odzivi občinstva nakazujejo stopnjo družbenega sprejemanja takih dejanj, čeprav gre za predstavo. Četudi je premična meja med fikcijo in resničnostjo za sodobno snovalno gledališče legitimen umetniški postopek, pa kadar govorimo o spolnem nadlegovanju, oba – nadlegovalec_ka kot nadlegovana_i – zagotovo vesta, kdaj je bila meja prekoračena. Ne glede na to, ali se je to zgodilo na odrskih deskah ali pred straniščem. Čas je, da nedotakljivost priznamo nadlegovanim in jo odvzamemo nadlegovalcem_kam, in sicer tako na etični kot sistemski ravni, pri čemer umetniško ustvarjanje v gledališču ni izjema.

Evo, stvari so lahko zelo preproste.
Zato sem rada tukaj na Novi pošti. Tukaj sem z ljudmi, ki štekajo, in sem pridejo tudi gledat ljudje, ki štekajo.
O vseh teh stvareh lahko govorim. Samo ena tema je pa tukaj prepovedana. Absolutno prepovedana.
Premajhni smo.
Predobro se poznamo.
Vsi smo že neštetokrat delali drug z drugim.
Vsi zelo dobro vemo, kaj se dogaja.
Pa nobeden ne reče nič.
Jaz pa tudi ne.
#metoo

Odlomek je iz predstave Male kraje (Nova pošta, maj 2018), ki se ukvarja s subverzivno afirmacijo oz. kontekstualizacijo in tehnologijo desničarskega govora in argumentacije.