Dušanu Jovanoviću

Najlepša zgodba je ljubezenska zgodba in mi smo v poznih sedemdesetih in do sredine osemdesetih let minulega stoletja pisali lepo, drzno in brezkompromisno ljubezensko zgodbo.
Ti kot pobudnik, študentje in diplomanti AGRFT, ki smo se kot mladi nepopisani listi pridružili tebi in tvojemu skrbno izbranemu umetniškemu timu.
Željni ustvarjanja smo se ti predali z dušo in srcem, ti pa si nas cepil z visoko umetnostjo in nas zaznamoval za vse življenje.
Hvala ti za pogumno, drzno potovanje, prežeto s popolno svobodo, ludizmom, željo po ustvarjanju, brezkompromisno kritičnostjo, ljubeznijo in tovarištvom v ustvarjalnih procesih.
Tak cilj si zastavijo najpogumnejši in ti si nas, tako mlade in neizkušene, priključil ansamblu Slovenskega mladinskega gledališča in začel magično zgodbo o uspehu.
Iz mladinskega smo pod tvojim vodstvom ustvarili sodobno, avantgardno, drzno, pomembno gledališče in ga postavili na evropski, svetovni zemljevid.
Pustil si neizbrisen pečat, kar uspe samo največjim.
Tvoja radost do življenja in umetnosti je bila nalezljiva in usodno zapeljiva.
Postavil si visoke standarde, za kar smo ti neizmerno hvaležni in za katere se moramo boriti, vsako jutro znova, ker so neizprosni.
Prvega ne pozabiš nikoli in ti si bil prvi umetniški vodja, ki je iz Mladinskega naredil sodobno gledališče.
Začeti ljubezensko razmerje s takim človekom je velik dar. Hvala ti.

Damjana Černe

______________________________

Dragi Dušan, 

od 1. januarja 2021 pišemo, da Te ni več. Kako vendar, če si, poleg vseh svojih del, ki si nam jih zapustil, tako odločilno zapisan v vsakem od nas, ki se v slovenskem in nekdanjem jugoslovanskem prostoru ukvarjamo z gledališčem. Tudi v tistem, ki tega ne ve. Da si že v šestdesetih s Pupilijo Ferkeverk začel odločno osvobajati gledališko ozemlje in si ga s prihodom v Mladinsko v začetku osemdesetih samo še dokončno osvobodil. Takrat si postal umetniški vodja naše hiše in si zraven pripeljal še močno ekipo ustvarjalcev. Ti, gledališki enfant terrible, veliki avantgardist, modernist, eksperimentator, ludist, inovator dramatike in gledališča, erudit, perspektivaš, ustanovitelj in soustanovitelj novih gledaliških skupin in gledališč, vernik totalnega gledališča, geometrična sredina slovenskega in takratnega jugoslovanskega teatra! Ti, Dušan Jovanović, režiser in dramatik, esejist in poet, boem in kulturni terorist, kot Te je imenoval Josip Vidmar, Ti, prava gledališka žival. In umetnik, ki si še znal imeti popolno ljubezensko razmerje s teatrom. Ali kot je preprosto rekel Tvoj prijatelj in sodelavec Ljubiša Ristić: »Dušan je verjetno najpomembnejša osebnost naše gledališke dobe.« Temu ni mogoče nasprotovati. Takšnim ljudem, saj veš, pripada spomenik. 

Nikoli se Ti ne bomo mogli dovolj pokloniti in zahvaliti! Neprecenljivo, neizmerljivo, neizbrisljivo je, kar si naredil in ustvaril, domislil in opravil kot umetniški vodja in režiser v Mladinskem in za Mladinsko. Spremenil si ga – nas v koreninah. Zaradi Tebe in vseh, ki si jih pripeljal s seboj, Slodnjaka, Pipana, Šeliga, Ristića, Tauferja, Svetine, Pandurja in mnogih drugih, smo postali blagovna znamka, referenčna točka slovenskega, jugoslovanskega in evropskega teatra. Od Tebe naprej, ki si bil že sam po sebi magnet, so nas začeli vabiti in nas še kličejo na vse najpomembnejše festivale po Sloveniji, v bivši Jugi, Evropi, po svetu. S Teboj smo se začeli lotevati prepovedanih tem, postali smo angažirani, družbenokritični, uporni, odprti, igrivi, za vedno osvobojeni okovov malomeščanskega teatra, rigidnosti in dolgočasja, večno eksperimentalni, svobodomiselni za vsako ceno, politično provokativni, nebrzdani v domišljiji, začeli smo uveljavljati razlike in drugačnosti, postali smo zgled močnega in samosvojega ansambla, celo uzakonili smo ansambelsko igro. 

Naučil si nas tega, kar si pozneje zapisal: »Gledališče čisti jezik od uličnih plakatov, govor od površnosti, gesto od banalnosti, gib od vsakdanjosti. Gledališče zahteva disciplino in najvišjo organiziranost. Organiziranost organiziranih ljudi in organiziranost tehnike. Predstava je oaza lepote, čistosti in višje urejenosti sredi grdega, razsutega, razkopanega in smrdljivega sveta. Ali ni to, čemur rečemo kultura, le neko gigantsko zavetje pred nesnago, pred kaosom in neredom, ali ni kultura obred nenehne filtracije, odvajanje nesnage, ki izhaja iz telesne higiene in se dviga ter stopnjuje do umetnosti, etike in religije?« 

Hvala, Dušan, tudi za predstave Žrtve mode bum-bum, Pika Nogavička, Sen zelenjavne noči, Ana, Blodnje, Lepotica in zver in vse druge, ki si jih ustvaril pri nas. 

Na žalost smo se po manj kot sedmih letih razšli. O tem naj pišejo drugi. Mi ostajamo strumno na poti osvobojenega ozemlja gledališke norosti in svobode, ki si nam jo tako vizionarsko začrtal. Hvala.  

Draga Potočnjak

______________________________

Dragi Dušan,

po tvojem odhodu iz Mladinca sva se srečala le nekajkrat, precej bežno in vedno v družbi, kjer ni bilo prilike za pogovor v dvoje. Mislil sem si, da bo že prišla kakšna priložnost, da bo za to vedno čas, zdaj pa ga ni več ... Pa vendar te lahko še vedno nagovarjam, odnos ostane tudi po tem, ko si odšel tja, kamor ti bomo vsi sledili.

Spoznal sem te kot študent drugega letnika akademije, ko sem zaprosil za štipendijo Mladinskega gledališča (danes se kaj takega zdi kot pravljica), in že v tretjem letniku sem vskočil v tvojo predstavo za mladino Sen zelenjavne noči. Decembra, mislim, da leta 1979, je Mladinsko za dedka Mraza gostovalo v Horjulu. Zgodilo se je, da sem tistega decembrskega dne prespal budilko, predstava je bila na sporedu ob desetih dopoldne, jaz pa sem iz postelje planil natanko ob tisti uri. Zgrožen. Petindvajset minut kasneje sem bil v Horjulu (ne sprašuj, kako – vratolomno). Povedali so mi, da so gledališčniki bili in – šli. Vem, da si predstavljaš, kakšna groza me je obšla takrat. Tudi zato, ker sem vedel, da se moram soočiti s teboj.

Ko sem vstopil v tvojo pisarno v Mladinskem gledališču, bi se najraje kar vdrl v tla od sramu in groze. Nekaj sem zamomljal, opravičilo ali kaj, ti pa si popolnoma mirno, skoraj mimogrede, rekel, da je v redu in da pričakuješ, da se kaj takega ne bo ponovilo. Tvoj glas je bil skoraj dobrovoljen. Nisem mogel verjeti, da sem se izmazal tako preprosto, in bil sem globoko presunjen, ker si razumel študenta, ki je zamudil na predstavo. In to za otroke za dedka Mraza. Če sem takrat hvala za tvoje razumevanje zamomljal, ga danes izrekam na glas in z veliko začetnico: Hvala, Dušan. Nikoli več se ni ponovilo.

Hvala ti tudi za vse priložnosti, ki si mi jih dal v času, ko si bil v Mladincu. Blodnje in Besi so bili zame, mladega igralca, veličasten uk. Na odru (za zaveso) sem preživel ves čas, ko nisem bil v prizoru, in užival v igri starejših kolegov, Milene, Ivanke, Marinke, Raca, Cavazze in drugih. Najbolj pa naju je povezala prelita kri kure, ki je igrala glavno postransko vlogo v Lepotici in zveri, ki si jo režiral. Prepričal si me, da je smrt kure nujna za prizor, v katerem Zver pritiska na trgovca, naj mu za utrgano modro vrtnico dá svojo najmlajšo hčer. Za človeka, ki nikoli prej ni ubil nobene živali, je bila to kar težka odločitev, a še danes se strinjam s tvojo argumentacijo, da je bila za prizor ta žrtev nujna.

Nikoli ne bom pozabil vzdušja med predstavo na BITEF-u leta 1985, ko je med prizorom klanja kure cela vrsta ljudi vstala in skandirala: »Fašisti, fašisti, fašisti!« Prizor je trajal kakih pet minut in se zapisal v moj igralski DNK. Včasih sem se spraševal, ali je bil kdo izmed njih nekaj let pozneje morda med vikend obiskovalci, ki so s hribov pobijali ljudi v Sarajevu. Hvala tudi za to ekstremno izkušnjo.

In za Zločin na Kozjem otoku. In za noro kreativnost živega teatra, ki me je oblikovala v mojih prvih letih dela v gledališču. Hvala ti.

Bon voyage!

Željko Hrs