O tem, kakšno predstavo potrebuje ta Država

Za njo je bila res grozna noč, zato se je kljub lepemu in s ptičjim ščebetom ozvočenemu jutru komaj pobrala s postelje. Že tretji dan zapored je sanjala, da je svet vrglo s tečajev, da so člani njenega ljudstva, njene skupnosti, prenehali komunicirati in le še histerično bevskajo z leve, čivkajo z desne in rezgetajo na vse strani. Vsi komentirajo komentarje, vsi vsepovprek izražajo mnenja o mnenjih vseh. Sanjala je, da so se vse besede tega sveta izvotlile, pojmi pa raztopili v mlakuži blatnega enoumja. Javni govor je postal afektirana reakcija, ki je preudarni interpretaciji prisolila krepko zaušnico.

Z masko na obrazu in ob poudarjeno zaigranem zavijanju z očmi je komajda predihala jutranje obscenosti mladcev na nabito polnem avtobusu. Vzvišeno je pokimala vedno nasmejanemu varnostniku ob službenem vhodu in se, kot vsako jutro, odpravila v tretje nadstropje Katedrale Resnice.

K ustom je ravno nosila prvi požirek jutranje kave, ko je zazvonil telefon. Krepko je zaklela in se s profesionalno naveličanostjo oglasila:

»Urad Poveljnika Države, želite?«

Na drugi strani slušalke se je za to zgodnjo jutranjo uro oglasil nenavadno razburjen glas: »Tu Intendant Gledališča, nujno moram govoriti z Gospodom Poveljnikom. Slišal sem, da so Gospod strokovnjak za vatle in različne vrste utežnih enot. Za vprašanje o prihodnosti Gledališča gre!«

»Gospod, prosim, ustavite konje: saj vendar ne mislite, da se bodo Gospod Poveljnik odzvali kar na vsak klic državljana. Sploh pa vam glede na naravo vašega vprašanja svetujem, da pokličete Ministrstvo za kulturo, tam vam bodo gotovo priskočili na pomoč.«

»Gospa, Ministrstvo za kulturo ne obstaja več, to bi morali vedeti. Gospod Poveljnik so ga – ker je vsebovalo preveč ideoloških elementov – prestrukturirali v Urad za pravo moralo in resnicoljubne medije. Poleg tega sem že klical tja, pa mi niso znali pomagati. So mi pa petkrat povedali, da bom lahko srečen, če bodo kakršnikoli izrojeni umetnosti letos sploh namenili kaj sredstev, in da nikakor niso tu zato, da bi se ukvarjali z vprašanji umetnosti, preveč dela imajo z bojem proti režimskim medijem in vsesplošni degeneriranosti slovenskega življa.«

Po nekaj ostrih replikah, namenjenih zlasti utrjevanju statusnih položajev, je njuna profesionalna nasršenost popustila. Ugotovila sta, da sta hodila na isto osnovno šolo in da mlado špinačo in stročji fižol kupujeta pri isti branjevki.

»Veste,« je postala še bolj zaupljiva, »moj sin iz prvega zakona se ukvarja s kritično umetnostjo, bivši mož pa je univerzitetni profesor. K sreči sem bila dovolj pametna, da sem obdržala svoj dekliški priimek, kajti Gospod Poveljnik postanejo zelo sitni in neprijetni do vseh kakorkoli povezanih s temi barbarskimi komunisti, ki te dni divjajo po naših ulicah in se zavzemajo za nepravičnost.«

»Čakajte, čakajte,« jo je prekinil Intendant, »kako pa veste, da so komunisti, in od kod vam je padlo na pamet, da se ti zavzemajo za nepravičnost? Predvidevam, da ste se o tem doma redno pogovarjali.«

Njen glas je prevzela skorajda otroška otožnost: »No, to ne, pa saj razumete, da sem morala z njima prekiniti vse stike. Nazadnje sem ju videla na posnetkih naših obveščevalnih organov. Veste,« je zarotniško dodala, »naši vse snemajo, in blizu je čas, ko bodo naš Gospod Poveljnik razglasili sodni dan.«

Intendant je globoko vdihnil: »Toda če bodo naš Gospod Poveljnik sodili vsem profesorjem, umetnikom, vsem, ki protestirajo, novinarjem, vsem, katerih starši so bili partizani, pa vsem, ki niso volili njega, bomo – povsem statistično gledano – zelo težko govorili o narodovem telesu, se vam ne zdi? Kdo bo potemtakem sploh še predstavljal skupnost? Državotvornost res ne bi smela biti zgolj petelinje šopirjenje na kupu kiča nacionalnih relikvij, temveč bi morala graditi na njihovih metamorfozah in premestitvah. Kaj ni državotvornost ravno približevanje misli, ki ni tvoja?«

»Nisem povsem prepričana, da vas razumem, lahko pa vam zagotovim, da imajo Gospod Poveljnik vselej dobre namene in da so grehi tega naroda še kako resnični. V dobro vseh nas bo, da jih za vekomaj izmijemo. Naš Gospod pogosto pravijo: 'Ne bom priznal svojih grehov, dokler občestvo ne prizna svojih, kajti svoje grehe sem preslikal na to malo skupnost, le ona nosi krivdo, da moji grehi sploh obstajajo ...'«

»Jezus Kristus,« jo je glasno prekinil Intendant, »pa saj ljudstvo ni govedo, še manj so Gospod Poveljnik bog Jupiter! Še malo, pa bodo Gospod rekli, da je princesa Evropa prostitutka, ki jo lahko po mili volji naskakujejo!«

»Gospod Intendant,« ga je ostro prekinila, »s takšnimi žalitvami boste pri priči nehali, sicer lahko najin pogovor takoj končava! Sploh pa ne vem, o kakšnem govedu, bogovih in planetih govorite.«

»Govorim o tem,« je rekel bolj samemu sebi, »da je dvojna morala očitno edino univerzalno vezivo naše skupnosti in da ideologija ni nič drugega kot premeščanje uteži na tehtnici dvojne morale. In da kar naenkrat vsi voli za šankom čivkajo, da so bogovi.«

»Iiiiih,« je zavrisnila, »počasi se mi svita, kaj ste hoteli povedati! Na našem koncu smo preprosto rekli: kar je za nunca, to ni za junca. Zdaj vidim, zakaj ste klicali Gospoda Poveljnika. On je res vrhunski strokovnjak za dvojna merila. Končno lahko kot zmagovalec in izvoljenec ljudstva sodi poražencem in jih kaznuje. Še vedno pa ne vem, kaj je s temi utežmi in zakaj je to za vaše gledališče pomembno.«

»Klin,« se je Intendant zatekel k floskuli, »je treba izbiti s klinom. Proti dvojni morali se lahko borimo le z dvojno dozo morale. Le z njeno podvojitvijo, rereprezentacijo – in ta se lahko zgodi le v gledališču –, lahko razkrinkamo lažne skupnosti, ki, čakajoč namišljene heroje, vsaka v svoji ideološki perverziji prepuščajo odgovornost fiktivnemu drugemu, da nas (raz)druži v iskanju skupnega ...«

»Gospod Intendant,« ga je prizanesljivo prekinila, »bojim se, da bova morala najin pogovor končati. Na urgentni liniji že čaka Poveljnik kraljevine Višegrajske, Gospod Poveljnik pa so tudi že v svojih sobanah. Saj veste, prioritete in partnerstva so v naši Državi pomembna stvar. Me pa te zadeve s skupnostmi, ideologijami, bogovi in govedom res začenjajo zanimati. Še ta teden skočim k vam na kakšno predstavo.«

»Gospa, res sem hvaležen za vaš čas in prijaznost. Kar pokličite me, pa bova po predstavi ob kozarcu vina še kakšno rekla.«

»O, gospod Intendant,« je koketno zažgolela, »z največjim veseljem. Pa nasvidenje.« 

Odložila je slušalko, si rutinirano poravnala suknjič, se diskretno odhrkala in skozi okno lahkotno pogledala v obete dneva, ki je bil pred njo.

Tibor Mihelič Syed