Resničnost, ki jo zdaj skupaj pripravljamo za našo prihodnost
Nova sezona Mladinskega bo sezona v izrednih razmerah. Igramo pred največ petdesetimi ljudmi, ki sedijo na razdalji 1,5 metra in nosijo zaščitne maske. Odpovedana so gostovanja v tujini, ne potujemo, ne udeležujemo se festivalov. Obstajamo v karanteni okoliščin, zaprti v krog različnih omejitev. Na ulicah slovenskih mest potekajo protesti zoper novo, desno oblast; pripravlja se nova konservativna kulturna agenda. Počasi se tudi na tej ravni pojavljajo omejitve, natančneje napotki, katere teme so zaželene in kako je o njih edino dopustno govoriti. Zdaj umetniška in družbena odgovornost tudi uradno postajata nezaželeni, namesto premisleka je zahtevana afirmacija tradicionalnega, nacionalnega in lokalnega. Svet je iz naše resničnosti izključen in obstaja samo virtualno. Začelo se je, zdaj tudi uradno, obdobje vnovične samoizolacije.
Mogoče bi bil za gledališko sezono, ki nastaja v takšnih okoliščinah, bolj logičen naslov Sezona bolezni ali, še bolje, Sezona kroničnih bolezni. Vendar bom to zamisel odložil za kdaj v prihodnje, ko nam bo postalo bolj jasno, kako hitro se širijo nove družbene okužbe, skrite pod grožnjo tiste prave, zdravstvene pandemije, ki jo je povzročil virus covid-19. Zato v tej, 65. sezoni v ospredje postavljamo tiste, ki zbolevajo, to je tiste, ki so potencialne žrtve obeh virusov. Tematiziramo, pogovarjamo se, analiziramo, razmišljamo – kdo pravzaprav smo skupaj in kakšno »skupno« je sploh mogoče. Petinšestdeseta sezona Slovenskega mladinskega gledališča je Sezona skupnosti.
Neizogibno se zdi v ospredje postaviti nas, saj se vse omenjene spremembe menda dogajajo v našem imenu in za naše dobro. Mi smo postali nekakšen politično nevtralen pojem, skupina enakih, za katero država skrbi, s katero država upravlja in v katere imenu oblast omejuje ali prepoveduje: koncerte, predstave, javna zbiranja, obiske v domovih za starejše občane pa migracije, begunce, tujce, odprte meje, širino pogleda na svet in dojemanje sveta. Mi ne obstajamo več kot skupnost različnih ljudi z različnimi potrebami, v uradnem diskurzu počasi postajamo »bazična« skupnost zgolj enih, enakih, tukajšnjih, ki izpolnjujejo svoje tradicionalne vloge. Postajamo tudi skupnost, v katere imenu in za katere dobro, menda, se uspešno okorišča nekaj privilegiranih.
In nazadnje: že mesece nas opozarjajo, kako bomo po pandemiji živeli v »novi resničnosti«, ampak ta nova resničnost ni nekakšen abstrakten pojem, ki bo nastal sam od sebe, kot kakšna vremenska ujma, in okužil vse pore družbe. To je resničnost, ki jo zdaj mi, kot skupnost, skupaj pripravljamo za našo prihodnost.
Sezona skupnosti je sezona o nas in o paradigmah, ki nas združujejo.
Goran Injac