Uvod v 64. sezono

Kljub številnim opozorilom, da obiskovalci ne prihajamo na gospelovsko zabavo, temveč bomo prisostvovali verskemu obredu, do katerega je treba izkazati kar največjo mero spoštljivosti, je bilo povsem jasno, da večino trdoglavih turistov zanima predvsem prvo. Sam nisem bil nobena izjema. Vseeno pa me je skoraj bolj kot doživeto izvajanje gospelov v črno usnje odetih pevk in pevcev k premisleku – tudi o gledališču samem – spodbudila pastorica Eleneor Olive, ki je svojo povelikonočno pridigo utemeljila na vsem dobro znani svetopisemski zgodbi o nejevernem Tomažu. Goreče je nasprotovala vsem tistim kanoniziranim tolmačenjem Tomaževega početja, ki so v njegovem dvomu prepoznali akt zavračanja vsega, kar cerkev pravi o Jezusu, njegovih obljubah in resnicah, zavračanje pričevanj svetnikov in svetnic, zavračanje čudežev vsakdanjega življenja, ljubezni. Zavzela je stališče, da je neprimerno bolj iskrena tista vera, ki kljubujoče zastavlja nova vprašanja, stremi k iskanju lastne metode, kot pa tista, ki misli, da ima vsa odgovore. S tem je nevede opozorila na bolezen moderne dobe, ki jo je diagnosticiral že Bertrand Russell, češ da so neumni vedno absolutno prepričani, pametne pa neprestano obhajajo novi dvomi.

Odnos med gotovostjo, vero in dvomom je gotovo eden najbolj vznemirljivih v polju človeške kognicije. Toda če radi rečemo, da je religija kultura vere in znanost kultura (metodičnega) dvoma, pa je precej manj jasno, kam se na tej spoznavni osi vpenja umetnost. Tu seveda ne gre za vprašanje vsebine. Popolnoma jasno je, da je denimo razklanost slehernika, ki je kljub avtokratski zaverovanosti v lastno gotovost prerešetan z dvomi, eden glavnih navdihov in motivov tudi današnjega gledališča. Gre torej za vprašanje idej in jezika.

II.

Govorjeni jezik, sploh njegove metaforične izpeljave, je do dvoma izjemno neprizanesljiv. Zanj je kot nekakšen predatorski črv, temna senca ali pa hudičevo seme, ki nam ga je nekdo vsadil le zato, da bi nas od znotraj razjedel. V vseh primerih je dvom od zunaj prinešen tujek, katerega namen je destabilizirati nekaj, kar je bilo v svojem izhodiščnem položaju gotovo.

                        »Dvomi so izdajalci:
ker nas je strah poskusiti, zgubimo,
kar bi lahko dobili.«
William Shakespeare, Milo za drago (prevedel Matej Bor)

Zdi se, da se je zlasti v zdajšnjosti, prežeti z načeli meritokracije in s težnjami k posameznikovem maksimiziranju koristi Shakespearova izjava sprevrgla v zapoved individualne zmage, v vzgojo takšnega človeka, ki ne dvomi o zmotljivosti lastnih svetovnonazorskih prepričanj. Seveda je v čudežu brezpogojne gotovosti nekaj sladkega, hkrati pa je ravno zmožnost takšne brezpogojnosti naravnost zastrašujoča. Vsak diskurz – seveda tudi umetniški – si želi prisvojiti oblast, in v prisvajanju oblasti ni prostora za dvom o lastnih stališčih, ogromno pa ga je za vcepljanje dvoma o stališčih drugih.

III.

»Večji kot je umetnik, večji je njegov dvom. Popolna samozavest in prepričanje pripadata manj nadarjenim kot tolažilna nagrada.«
― Robert Hughes

S tem zapisom zaključujem malce čudaški uvod v zadnjo gledališko sezono prve petletke, od kar ponosno vodim Slovensko mladinsko gledališče. Zgornje besede so v resnici nekakšna impresija, odblesk občutij, ki človeka neizogibno zadenejo, pa če se jim še tako spretno izogiba. Kajti bolj neomajno je poizkušalo biti naše prepričanje, da smo in bomo delali gledališče, ki ga ta čas in prostor potrebujeta, več je bilo izrazov dvoma in nejevere v prav takšno gledališče. Dva diskurza, dva petelina, ki se bojujeta za prevlado na gomili nedorečenih vrednot.

K sreči pa ima gledališče med drugim tudi to neverjetno sposobnost, da ravno skozi vase zaverovano gotovost drugih ― tako da močno pretirava, jo parodira in ironizira ― uprizarja tudi lastno negotovost in zmotljivost. Predstavljajmo si, da je osnovna predpostavka letošnje sezone naslednja: če hočemo zrušiti totalitarno oblast kateregakoli (tudi gledališkega) jezika, potem je najboljša pot ravno stilizacija, parodija in subvertiranje tega jezika. Zato bomo skorajda brez izjeme počeli ravno to, kar se od nas pričakuje. Nič več uporništva, premeščanja meja umetnostnega, vrnili se bomo k pravemu gledališču, takšnemu, ki ga potrebuje in spodbuja Država.

Bo v našem početju karkoli subverzivnega ali pa bo to zgolj za nekakšna parodična revizija lastnega početja? Smo nemara končno spoznali, kaj je lepo in prav? Nekaj je nedvomno gotovo: to bomo vso 64. sezono lahko ugotavljali skupaj. Vabljeni torej v gledališče, kjer boste vaše dvome vtkali v nove gotovosti.

Tibor Mihelič Syed, direktor Slovenskega mladinskega gledališča