Strategije izhodov iz prezentizma in lokalizma sodobne umetnosti

V produkciji mlajših vizualnih in intermedijskih umetnikov v Sloveniji je v zadnjih letih mogoče zaznati vrnitev nekaterih ključnih tem, ki so zaposlovale modernistično in avantgardno umetnost 20. stoletja, pri čemer poskušajo prelomiti s prevladujočo paradigmo sodobne umetnosti. V predavanju bo Kaja Kraner preko izbranih konkretnih primerov in njihovih teoretsko-referenčnih izhodišč poskušala pokazati nekaj posebnosti teh »vrnitev«. Na primer vnovični vznik visokomodernističnih raziskav (umetniškega) medija, ki so v nedavni produkciji predvsem medijsko-arheološke, in raziskav vrzelno dane realnosti, ki so izhajale iz fenomenologije 20. stoletja, na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta v Sloveniji iz lacanovske psihoanalize, v novejši produkciji pa predvsem iz objektno orientirane ontologije; raziskave potencialov alienacije, ki jih je mogoče zgodovinsko povezati predvsem s t. i. avantgardno estetiko, v novejši produkciji pa se od kritike na konsenzu temelječe estetske izkušnje preusmerijo na teren inhumanega; aktualizacijo estetsko-vzgojnih potencialov umetnosti, ki so specifična variacija schillerjanske ideje (samo)manipulacije preko umetniške fikcije (primer hyperstition).