Arhiv telesa / Telo kot arhiv

»Ustavim se v avtomatizmu arhiviranja performansa, da razmislim, kakšen učinek imajo dokumenti žive umetnosti. Konkretno se ukvarjam z arhivom Galerije Kapelica. Opazim, da performans, ki ga doživim v živo, za razliko od naključnega gledanja dokumentacije, pusti drugačen vtis. V čem je razlika? Ob koncu 20. stoletja smo ponovno prišli_e do ugotovitve, da telo proizvaja znanje, ki ni racionalno ali empirično. Telesno in čutno znanje je pridobilo svojo družbeno vrednost, kar v popularni kulturi vodi v razmah skrbi za zdravje, na polju teorije in umetnosti pa predstavlja predvsem ukvarjanje s telesom na področju binarnih odnosov med človekom in strojem, znanstveno-medicinskim in biološkim organizmom ter ločitve med reproduktivnostjo in seksualnostjo. Performativno telo je žensko, nezahodno in odklonsko zaradi seksualnosti, hendikepa, bolezni ali nedominantnih kulturnih nazorov. Kaj se zgodi s tem telesom, ko ga vzamemo iz območja entropije, nezaključenosti in nejasnosti, ga ohranimo, dokumentiramo, prostorsko razlastimo in institucionaliziramo?«

Ida Hiršenfelder