2019/2020 — 64. sezona
Nova pošta

Prizorišče predigre

Giulia Palladini je raziskovalka in kritična teoretičarka. Ukvarja se s politiko in erotiko umetniške produkcije, družbeno in kulturno zgodovino, raziskuje odnos med delom in užitkom, delom in prostim časom, časovnostjo in afektom, zgodovinopisjem in arhivi, pri čemer se navezuje tako na sodobne uprizoritvene umetnosti kot na njihovo zgodovino. Njen pristop temelji na historičnem materializmu, marksizmu ter feminističnih in kvir teorijah.

Giulia Palladini od leta 2017 deluje na Oddelku za dramo, gledališče in uprizarjanje Univerze Roehampton v Londonu. Kot Humboldtova štipendistka je bila v letih od 2012 do 2014 postdoktorska raziskovalka na univerzi v Erfurtu. Poučevala je na različnih mednarodnih ustanovah, med drugim na Visoki šoli za umetnost Berlin-Weißensee, Kolumbijski nacionalni univerzi v Bogoti, SNDO v Amsterdamu in Univerzi za umetnost v Bernu. Besedila objavlja v številnih mednarodnih publikacijah in v različnih jezikih, kot teoretičarka pa je sodelovala pri kritiških in umetniških projektih (denimo Taking Time, Helsinki, 2013; Experimenta/Sur, Bogota, 2014; Zu ICH um WIR zu Sein, Leipzig, 2014, Accionar (en) la Distancia, Mérida, 2017).

Giulia je avtorica knjige The Scene of Foreplay: Theater, Labor, and Leisure in 1960s New York (Prizorišče predigre: Gledališče, delo in prosti čas v New Yorku šestdesetih let dvajsetega stoletja; Northwestern University Press, 2017). V njej se ukvarja z idejo predigre kot teoretičnim okvirom za diskusijo o določeni obliki gledališke produkcije, ki je v smislu profesionalnosti, umetniške vrednosti in dogajanjske logike obstajala zunaj vnaprej določenih struktur prepoznavanja. The Scene of Foreplay se s svojim izvirnim pristopom tako k zgodovinskemu gradivu kakor k teoretski refleksiji loteva svojevrstnih oblik produkcije, reprodukcije in potrošnje, ki so na newyorški sceni šestdesetih (avtorica se ji približa prek osebnosti, kot so Ellen Stewart, John Vaccaro, Ruby Lynn Reyner, Jackie Curtis, Andy Warhol, Tom Eyen, Jack Smith in Penny Arcade) razvile iz užitka; umetnikom so pomenile predstopnjo pred profesionalnim delom in hkrati protiutež proizvodni ekonomiji – kot preludij, pri katerem delu še ni pripisana vrednost.