2019/2020 — 64. sezona
Nova pošta

Homoseksualnost v Jugoslaviji

Vse do sredine petdesetih let dvajsetega stoletja je homoseksualnost v socialistični Jugoslaviji veljala za nekaj »buržoaznega in sprevrženega«, k čemur so lahko nagnjeni edinole »dekadentni intelektualci«, meščanstvo, duhovniki in nedelavci, ki so jih imeli za »kvaritelje zdrave delavske mladine«. Ta ideološka premisa se je materializirala v vrsti sodnih procesov proti homoseksualcem v številnih večjih mestih, pa tudi v Kazenskem zakoniku, ki je za »moško protinaravno nečistovanje« predvideval kazen do dveh let zapora. Iz arhivskega gradiva je sicer razvidno, da odločitev o kaznivosti ni bila niti sama po sebi umevna niti je niso sprejeli s konsenzom ali brez pripomb. Prvotna namera Partije in države je bila celo povsem dekriminalizirati moško homoseksualnost, vendar so različni glasovi opozarjali, da izgradnja socializma predpostavlja »novega in zdravega človeka«, torej ideološko kategorijo, ki je vnaprej izključevala vsakršno obliko neheteroseksualnega življenja.

Zaradi popuščanja ideološke prenasičenosti in velikega družbenega modernizacijskega poleta pa v homoseksualnosti kmalu niso več videli zločina, ki spodkopava socializem, tako da so jo uvrstili med kazniva dejanja, za katera je bilo mogoče izreči pogojno kazen ali samo sodni opomin. Od šestdesetih let naprej so zdravniki, seksologi in pravniki v javnosti vse pogosteje in glasneje zagovarjali nujnost popolne dekriminalizacije moške homoseksualnosti. Do nje je prišlo leta 1977, vendar samo v delu federacije (Slovenija, Hrvaška, Črna gora in Vojvodina), in to ne brez javnih polemik, spopadov in intervencij s samega vrha Zveze komunistov Jugoslavije. Ta delna dekriminalizacija in postopna depatologizacija sta odprli prostor ne le za širjenje poudarjeno zahodnjaškega seksološkega okvira, temveč tudi za modele samoorganizacije in emancipacije gejev in lezbijk, ki so bili v marsičem odsev evropskih osvoboditvenih gibanj tistega časa.

Franko Dota je z zagovorom disertacije Javna in politična zgodovina moške homoseksualnosti v socialistični Hrvaški (1945–1989) leta 2017 doktoriral iz sodobne zgodovine na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Njegovo doktorsko delo je prvo s področja zgodovine spolnosti, pa tudi lezbičnih in gejevskih študij, nastalo na kateri od hrvaških univerz. Dota je izdal tudi knjigo Zaraćeno poraće (Vojna po vojni; Zagreb, 2010), v kateri analizira zgodovinopisne narative o izseljevanju in trpljenju Italijanov iz Istre in z Reke po drugi svetovni vojni. Kot štipendist evropskega programa izmenjave je leta 2015 gostoval na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Beogradu in v tamkajšnjih arhivih raziskoval družbeno, pravno in medijsko zgodovino homoseksualnosti v socialistični Jugoslaviji. Trenutno je zunanji sodelavec Filozofske fakultete na Reki, kjer predava zgodovinsko teorijo in zgodovino spolnosti. Od leta 2003 je hrvaški dopisnik za italijansko tiskovno agencijo ANSA. Kot eden ustanoviteljev in članov Zagreb Pride – Parade ponosa LGBTIQ oseb že deset let sodeluje s hrvaškim LGBT gibanjem.