Avtonomna volja stvari: Smeti, ostanki in usedline v posthumanističnih uprizoritvenih praksah

Kaj je politični potencial uprizarjanja podeljene avtonomne volje? Številna teoretska gibanja in eksperimentalne umetniške prakse so raziskovale in še raziskujejo avtonomno voljo (delno) samostojno delujočih elementov v nečloveških telesih – v visoko-digitaliziranem družbeno-ekonomskem kontekstu, ki spodbuja neskončno uprizarjanje sebe in v katerem je samozadostnost prioriteta, so nečloveška telesa degradirana na raven dobičkonosnih surovinskih virov. V svojem predavanju se umetnica in teoretičarka Martina Ruhsam posveti posthumanističnim uprizoritvenim praksam, ki raziskujejo in obenem razmišljajo o drugačnem odnosu med človeškim telesom in več-kot-človeškim svetom, ki nas obdaja ter ponudi (v) politično branje več konceptov, ki so nastali v okviru Novega materializma.

Ali se nova politika materialnosti lahko oblikuje in ali lahko koreografijo – kot to misel v svojem delu Agential Realism razvija Karen Barad – razumemo kot intra-akcijo? Martina Ruhsam kot primere tovrstnih praks navaja umetniška dela ustvarjalcev kot so Unknown Fields Division, Kate McIntosh in Sarah Vanhee, ki se odmikajo od antropocentričnih dramaturgij in želijo destabilizirati uveljavljene dualizme kot so narava/kultura in človeško/nečloveško. Kaj pa umetniške prakse lahko prispevajo k politični ekologiji?