Žalostinke

Dramo preveva vzdušje apokalipse, ne samo fizične, predmetne, ampak tudi moralne in medčloveške. Štiri samostojne prizore obrobljata prolog in epilog, vsak posamično pa skozi drugačno generacijsko ali tabuizirano optiko vstopa v problematizacijo smrti, starosti, minevanja, osamljenosti, revščine in brezposelnosti. Avtor omenjene tematske elemente vpne v konkretne situacije, izčiščeno spisane dialoge, čeprav polne zamolkov in dvoumnosti, in jih obda z nenavadnimi, mestoma tudi znanstvenofantastičnimi atmosferami, ki izrisujejo krutost, bolečino in propad sveta zaradi naravnih katastrof.