Počilo bo!

Uslužbenec nemške vojske z dolgoletnimi izkušnjami z mednarodnih mirovnih misij vpraša svoja poznonajstniška sinova, ali bi se bila pripravljena boriti za Nemčijo, če bi bila napadena. Oba brez obotavljanja odgovorita, da ne. Oče to vprašanje zastavi v trenutku ruske invazije na Ukrajino in po tem, ko je levosredinska vlada kanclerja Scholza spremenila dolgoletno nadzorovano in umirjeno obrambno politiko Nemčije in močno dvignila obrambni proračun. Za enormno javno financiranje izdatkov za obrambo se je odločil takorekoč ves svet in tako uničil še zadnje sledi mirovniške paradigme. Slovenija ni nobena izjema. 

Sinova nemškega vojaka mirovnika nista rekla ne samo obrambi države, ampak tudi pobudam za uvedbo obveznega služenja vojaškega roka. Vedno več je držav, kjer je to na dnevnem redu ali že del prakse, na primer na Hrvaškem. Ko se začne oboroževanje, je vpoklic neizbežen. Zakaj se je mirovna paradigma sesula? Zakaj smo s takšno lahkoto sprejeli militarizacijo družbe, če nam to ne zagotavlja občutka večje varnosti? Projekt, ki bo nastal v gledališču, katerega zaščitni znak je golob (miru), čeprav je v svojih predstavah prikazovalo precej orožja, bo gradil na treh temah: na vprašanju, kašen odnosa do vojne imajo otroci v šolah, na dezerterstvu kot družbenem in političnem vprašanju ter na grafitu rožnato-rdeče pištole italijanskega grafitarja Bluja na nekdanji fasadi tovarne Rog kot mirovniškem sporočilu.