Slovenija šteje

Slovenija šteje je na nivoju teles ustvarila gladiatorski spektakel, v katerem so igralci brez vsakršnih pripomočkov ali scene in zgolj z ustvarjanjem več valov intenzivnosti prikazali banalnost obstoja navideznega termina nacionalne državne tvorbe. Skozi stopnjujoče ritme je vsak od njih na podlagi lastne identitete, ki se je oprijema v resničnem življenju, predstavil katerega od absurdov, ki se pojavljajo v slovenskem vsakdanu ali ki se vrtijo okoli razumevanja, kaj naj nam bi ta pomenil. Zavezanost tradiciji, ustava, ki obstaja samo na papirju, (ne)pravica do govora, razumevanje spolnih vlog, obrekovanje, 'lajanje' na vsako 'vrženo kost' in druge 'kvalitete' slovenskega naroda so še posebej stopile v ospredje. S poustvarjanjem teh trenutkov, ki so se vseskozi ponavljali in stopnjevali, so igralci navidez običajne teme pripeljali do ekstatičnega vrhunca, v katerem so se začeli obnašati kot ponoreli. Čeprav bi lahko predstavi na prvi pogled očitali, da je preveč samonanašalna, so se avtorji lotili tudi tega aspekta. SMG je pač prostor, v katerega zahajajo ljudje, ki jim je blizu racionalna kritika družbe.

Slovenija šteje se začne brez besed, s hojo po odru, ki se sklada z vse bolj nalagajočimi se ritmičnimi deli tehno komada, ta hoja performerk_jev, posamič ali po dva, tri, štiri skupaj, pa se postopoma nadgrajuje s ponavljanjem besede 'Slovenija', z vse več gestikulacij, krikov in fizičnih napenjanj. Monotona ponovitev z minimalnimi spremembami v gibih, ki vzpostavljajo razliko in tako poganjajo dramaturgijo (Goran Injac), se postopoma razgradi v diskurzivni del, kjer vsak_a od nastopajočih artikulira eno izmed frustracij slovenskega pravnega, birokratskega in socialnega sistema, prepredenega z nacionalizmom, seksizmom in ksenofobijo. Igralke_ci na odru vzpostavljajo presečnost različnih oblik zatiranj na podlagi spola, rase ali jezika (Janja Majzelj, Lea Aymard, Lina Akif ), medtem ko heteronormativna moška telesa izražajo pravni sistem (Primož Bezjak), označujejo radikalno občutje jeze in frustracije zaradi lastne nemoči (Vito Weis) ter splošnih, občih fraz, ki jih v naši družbi pogosto slišimo (Robert Prebil). Neverbalni, zgolj ritmično-simbolni del predstave sam zase deluje izjemno premišljeno, v občinstvu vzbuja težo, gledalcu_ki ne nudi niti trenutka pomiritve ali sprostitve, s čimer predstava uspešno posreduje tesnobno občutje slovenske družbene klime.

Zagotovo je najboljši in tudi zelo duhovit del predstave, kjer igralci skozi (morda resnično) svoje izkušnje prikažejo pomembne in aktualne momente življenja v Sloveniji. Lina Akif se zaman skuša naročiti na pregled pri zdravniku, Vito Weis je večno 'na izgubi' (vsi drugi so prej na vrsti, nič mu ne ostane, ker daje glavo dol, v Sloveniji pač profitirajo grobijanski profili), Lea Aymard skoraj kot v opravičilo poudari, da ona pač ni od tu in tudi k teatru ne spada. Največji vtis gotovo naredi vrhunska Janja Majzelj kot samska ženska brez otrok, zaradi česar z njo zagotovo ni vse v redu, morebiti je celo prostitutka. No, olajševalna okoliščina je, da je igralka. Igralci so vendar čudni. Ampak saj je vseeno. V slogu 'zafnanih' mladenk in vplivnic Majzelj zatrjuje, da je ona kljub vsemu vendar v redu! Očitno je, da je predstava Slovenija šteje proizvod kolektivnega in procesualnega dela, v katero je vloženo veliko improvizacije in vsebinskih prispevkov igralcev. 

Slovenija šteje udarce srca – srce bije za Slovenijo, ki se počasi konstituira, pojav je kolektiven in brez posameznikov. Uspeh. Slovenija šteje korake. Množica koraka militantno, manevrskega prostora za posameznika ni, stroj ga lahko ali zmelje ali izvrže, kar najbrž nagovarjajo tudi kostumi, ki brišejo mejo med zasebnim in javnim. Podlaga temu stroju je ponavljajoča se elektronska glasbena struktura Jackie Poloni. Enakomeren ritem glasbe in uvodne koreografije korakanja igralcev celoten avditorij ponese v ekstatično stanje, v katerem se v nadaljnjem toku dogajanja preigravajo zgoraj omenjeni izseki družbene pokrajine, lahko tudi državne, interpretirane vselej med skrajnima konstrukcijo in destrukcijo. Zanimivo je, da cela predstava ne proizvede nobene melodije, ne glasbene ne metafizične, ustvarjenih pa je nekaj prizorov, ki pomenijo estetske presežke – na primer izvajanje Line Akif, ki ponavlja besedo Slovenija v kar najhitrejšem tempu, tako da se prej vzpostavljeni pomen zvrne v absurd; prizor, ko se množica ljudi pretvori v trop psov in nadaljnje izvajanje Vita Weisa; interpretacija Primoža Bezjaka, ko poskuša pojasniti 14. člen ustave; slog hoje in replike Janje Majzelj, ko se za krajše obdobje individualizira. V celoti je predstava estetsko dovršena in inventivna, mestoma duhovita, mestoma pretresljiva, na trenutke tudi vsebinsko ne povsem jasna, za igralce pa izjemno kondicijsko zahtevna in soodvisna. In vendar, kot omenjeno v uvodu, ne gre se omejevati zgolj na Slovenijo. Po takem ustroju, v takem stroju živi in ga perpetuira vsa Evropa, ves zahodni svet.